| črnost | |
| črnosvilen | adj. (sg. I m. černosvilnim) koji je od crne svile. Glava mu je černosvilnim rubcem ovezana. Nov horv (1835) 319 b. |
| črnoškolec | m (pl. N čarnoškolci) đak škole za svećenički podmladak, bogoslov, klerik; usp. črn 10. Se po nami bluje, slini, z štrikom, z baltom i z tobolci … Ježuviti, dretvosmolci i biškupi čarnoškolci. Krl 137. |
| črnoškolski | adj. (sg. L m. černoškolskom, pl. N f. -e) koji se odnosi na bogosloviju i sjemenište. Vu pajdaštvu bile su … kmetice … kaptolomske ili černoškolske. Starine 25, 39. |
| črnoturoben | adj. (sg. I f. černoturobnum) u svezi črnoturobna maša misa za pokojnika, misa zadušnica. Za dokončanum černoturobnum mašum deržal je prečastni gospodin kanonik … veliko … govoreńe. Nov horv (1835) 150 a. |
| črnozlateničast | adj. (sg. N m. černozlateničast) isto što črnozlateničen. B (s. v. melancholicus). |
| črnozlateničen | adj. (sg. N m. černozlateničen) žučljiv, razdražljiv; neraspoložen; usp. črnokrv2, črnozlateničast. B (s. v. atrabilarius). Drugi [bu rekel]: »Ov človek je černozlateničen, ima veseļe samoga sebe trapiti!« Rob II, 88. |
| črnozlatenički | adj. (sg. L m. černozlateničkom) u svezi ~ beteg med. isto što črnozlateničnost 1. Hasnovita je [ova voda] vu černozlateničkom betegu. Lal vod 62. |
| črnozlateničnost | f (sg. N černozlateničnost, D -i). |
| črnoznanec | m (sg. N černoznanec, G -nca) čarobnjak. J (s. v. necromanta). Sin nekojega glasovitoga černoznanca, iliti iz mertveh tel bahornatoga proroka, Brau imenuvanoga [bil je Anaštažiuš]. Gašp I, 400. |
