Rječnik hrvatskoga kajkavskoga književnog jezika

adj. (sg. N m. bogoslužen, pl. N m. -i) pobožan, koji služi bogu; usp. bogaboječ, bogočasten, bogočasteči. B (s. v.  religiosus … bogoslužen … bogoboječ … bogočasteči … redovni). Prebivali su pako vu Jeruzalemu Židovi, bogoslužni ļudi, iz vsakoga naroda kakov se pod nebom nahağa. Ev 124.

adv. pobožno; usp. bogoštovno, božanstveno 2 redovnički², redovničko, redovno. B (s. v.  religiose … bogoboječ … bogoslužno … redovnički), J (s. v.  religiose … bogoslužno … bogabojno … bogoštovno … redovno … duhovno), X (s. v.  ligo … religiose … redovnički … bogoslužno).

f (sg. N A bogoslužnost, G -i, pl. A -i).
1. pobožnost; služenje bogu; usp. boguslužnost. B (s. v.  religio, religiositas … bogoslužnost … bogobojazļivost … redovničtvo). S. maša je najosebujnejši, zmed vseh činov drugeh, čin bogoslužnost. Matak II, 338. Kde [je] istinska bogoslužnost … tam ono nevğudno pohableńe nikdar ne vlezne. Bedek 9.
2. vjerska praksa. Sveta cirkva … razlučava vremena gledeč na bogoslužnosti. Ev XIV.

adj. (sg. D m. bogospodobnomu) sličan bogu, bogolik. Adam, pervi naš gospon … zišel je van naprot iduči svojemu bogospodobnomu gostu. Krizm raj 85.

n (sg. D bogospoznanstvu) spoznaja boga. Matere jezik … je orudeļe i kļuč … vu kojem najleže k mudrosti, istini i bogospoznanstvu dojti je moguče. Građa 12, 316.

adj. isto što bogoslužben. J (s. v.   sacrificalis).

adj. (sg. G m. bogošpotnoga) bogohulan. On nečisti duh … z ovem oholnem napredvzetjem podignul je na nebu bogošpotnoga boja i prevzetno harcuvańe suprot stolici. Krizm raj 12.

n isto što bogočasteńe. J (s. v.   religio).

adj. isto što bogaboječ. J (s. v.  religiosus … bogaboječi … bogoštovni … redovni … duhovni).

adv. isto što bogoslužno. J (s. v.  religiose … bogoslužno … bogabojno … bogoštovno … redovno … duhovno).