Rječnik hrvatskoga kajkavskoga književnog jezika

impf. (prez. sg. 1. izvinujem) impf. od pf. izvinuti; svijati, iskretati, izmicati. B (s. v.   navinujem).

n (pl. A izviralihča) izvorište, početak. Navuki na svoja izviralihča iliti principia da se dopeļaju žeļa i ufańe je. VDA 11, 241.

impf. (inf. izvirati; prez. sg. 1. izviram, 3. -a, pl. 3. -aju; imperf. pl. 3. izviraše) izbijati, istjecati, izvirati. H (s. v.  voda ka izvira), B (s. v.  Abnoba… ime stanovitoga brega u švabskon orsagu iz kojega najglasoviteši Europe potok Dunaj izvira, dimano, orior 2. … izhajam … iztečem … izvira zdenec, prorumpo … zdenec izvira … izhaja, pullulo 2. … izhajam … izviram;  izviram). Iz ńega … vse dobro izvira. Nadaž 116. Vu Hircanie … takovo drevje imaju iz koteroga … čisti med van izvira. Gašp II, 685. Neje zaisto … tak velikoga veseļa kak je ono koje iz preobladańa tela i nasladnosti telovneh izvira. Verh 205.

impf. (prez. pl. 3. izvirkaju) izvirivati. Lastovice izvirkaju milo. Merz 16 a.

n (sg. G izvisavańa) isto što izvišavańe. Vseh oveh časti, preštimańa i izvisavańa premaže i nadhaja odičeni godovńak današńi. Gašp III, 221.

m
1. onaj koji (što/koga) uzdiže. B (s. v.   promotor).  Ponizneh izvisitel, oholnih ponizitel, Ježuš! Mil vert 138. Gospodin Bog je sam početnik i izvisitel dušic zveličeńa. Gašp IV, 828.
2. onaj koji (što/koga) slavi. Imena Ježuševoga izvisitel, moli za nas! Mil vert 127.

adj. gram. u svezi ~ stupaj superlativ; usp. izvišitelni. Die dritte Vergleichungsstaffel … des Beiwortes (izvisitelni stupaj). Krist gram 39.

(se) pf. (inf. izvisiti, izvisiti se; prez. sg. 1. izvisim, -im se, 3. -i, pl. 1. -imo, 3. -iju, -e se; imp. pl. 2. izvisete; pridj. akt. sg. m. izvisil, izvisil se, f. -a).
I. 
1. uzdići; usp. izvišiti¹ 1. B (s. v.  beo, exalto;  izvišujem), J (s. v.  cathedra … stol izvišen, inaltatus … izvišen, pergula … mesto izvišeno, sublimis … izvišen, suggestum … mesto izvišeno). Lahko mene dole moreš … hititi, ali me od zemļe gore izvisiti. Jurj 93. Devica hoče poroditi [Krištuša] … ki nam vse zlo potiši, nevolnoga izvisi človeka do neba. Citara 62.
2. 
a. uzvisiti, proslaviti; podići komu vrijednost; usp. izvišiti¹ 2. a. B (s. v.  attollo, arx, celebratus … pohvaļen … razglašen … izvišen hvalum … proslavļen … proslavļena … proslavļeno;  izvišujem), J (s. v.   effero),  X (s. v.   cello).  Ova dobrota je ńu … izvisila. Nadaž 131. Boļe [je] sebe poniziti a druge razložno izvisiti. Mul šk 503. Leto 1787 … nekuliko lestor Vugrov … se na to postavili jesu bili da svoj narodni vugerski jezik popraviju, osvetlaju i izvisiju. Mikl izb 5.
b. uzdići na kakvu čast, položaj i sl., unaprijediti; usp. izvišiti¹ 2. b. B (s. v.   beneficiarius),  J (s. v.   promoveo).  Bužan Januša [ban je] … na pervu … čast, najmre vicebaniu izvisil. Kerč najvr 22.
II. refl. ~ se
a. uzvisiti se. Boļe [je] da tulik svetec vu svoje poniznosti ostane nego da bi se ovdi tak izvisil. Gašp IV, 122.
b. uzdići se na kakvu čast, položaj i sl. B (s. v.   calceus).

adv. (iz visoka)svisoka. I gda izvisoka skočiš … na ravnom upadeš. Magd 15.

impf. (prez. sg. 3. izvisuje) isto što izvišavati I. 1. b. Ki se vsigdar ponizuje, Bog onoga izvisuje. Mal kal 66.