|
mrńiti
|
(se) impf. (inf. merńiti se; prez. pl. 2. merńite, 3. mrńe Henr 202).
I. kriviti, pućiti usne. Jaj vam … ki se sada nasmehavate, čube merńite. Habd ad 846. Nit ga se boje nit ļube, dapače još na ńega mrńe svê čube. Henr 202.
II. refl. ~ se mrštiti se. Kerempuh i gazdarica išli su coperńaku koji … začel se je merńiti, nesklavurnoga obraza kazati. Lovr ker 81. |
|
mrsen
|
adj. (sg. G n. mersnoga, f. -e, pl. G f. -eh, A f. -e) koji sadrži masnoću ili meso (o hrani ), mrsan. Ono je stara … navada da se [kerščeniki] vu ov den pred pričeščańem … od vsake z mesom, mersne jestvine … marlivo zderžavaju. Mul zerc 125. Moremo li kaj jesti imati? Kaj god zapovedaju – mersne ali postne jestvine. Mat gram 341. |
|
mrsiti
|
impf. (inf. mersiti; pril. prez. 3. merse) jesti mrsnu hranu (v. mrsen), mrsiti; supr. postiti. Po širokomu svetu dobri katolici … posti poste i svetke svete, onda oni merse i poslujo. VZA 6, 195. Mersiti … Fleischspeisen essen. Krist anh 23. |
|
mrskańe
|
n (sg. N merskańe) gl. im. od nepotvrđenoga mrskati; odbojnost; mrzovolja. Ako li pak to merskańe tak naraste da bližńega … za ništar imaš … moreš vgreznuti v smertni greh. Habd ad 1030. |
|
mrsko
|
adv. (poz. mersko, mrsko; komp. merže).
1. s mržnjom, neprijateljski. Človeče kaj misliš na diku zemaļsku? … Kad bi i ne mislil [svet] zadavi te mersko. Magd 13. Mersko kakti vuki vsaki se nasmeje. Noč viğ 63. Meğ … dvorjaniki hočete najti one inašiče kak se mersko glede. Zagr I, 509. fig. Morje gliboko pod ńim mersko reži. Henr 182.
2. neugodno, odvratno; ružno; usp. grdo 1, neprilično 2, ružno 1. B (s. v. absurde, Aesopus, scordalus … mersko smerdeči človek, turpiter … mersko … gerdo … ružno; mersko), J (s. v. deformiter … neprilično … gerdo … mersko, feriatus … hman … mersko len … človek, foede, informiter, invenuste, turpiter … mersko … gerdo). I one vońale mersko budu v grobe ležeč, a duše v pekel v smrad … pojdu. Vram post B, 114 a. Kako ti … Krištuša … smeš v mrsko vońuči grob prsih tvojeh pokopati? Bel prop 102. Neščem z onem nijedne prijaznosti deržati ki je tvojega sina tak mersko nazlobuval i mučil. Kraj 170. Zagledala je kak se je mersko napuhavala. Zagr IV, 40. Sad su začele mlekarice … mersko psuvati. Lovr ker 50. Zboğen tak [vitez] … po zraku se pticam za hranu predaje i ovak tu viteza mrsko nestaje. Henr 113.
3. sramotno; neuljudno; usp. osramotno, pogano, sramotno. B (s. v. dedecorose … sramotno … mërsko … nepošteno, obscoene … sramotno … sramno … mersko … pogano … nečisto), J (s. v. barbare … pogano … mersko … neredno, dedecorose … osramotno … mersko … gerdo … rugotno … pogerdno … nepošteno, ignominiose … osramotno … mersko), X (s. v. decet … indecore … mersko). Ja sem došel … sfantiti se nad Vuksanom, onem lajharom, ki me je tak mrsko splatil. Brez mat 82. |
|
mrskoča
|
f (sg. N merskoča, G -e, A -u, mrskoču Noč viğ 62, I merskočum).
1. isto što grdoba 1 . H (s. v. merskoča), B (s. v. deformitas … izobraznost … prez pelde … kipa … merskoča … ružnost), J (s. v. deformitas … nepriličnost … gerdoča… merskoča … gerdoba … ružnost). Ovem nikakova kipa, nit obraza, nit mrskoču tela, ku im dim zamaza, ne ga ki bi spisal takove strahote. Noč viğ 62. Merskoču obraza [malari su hoteli pokriti] svoga poglavnika Perikla. Zagr I, 355.
2. isto što grdoba 2. B (s. v. abominatio … gerdost … gńusnost … merskoča … smrad … odurnost, dedecus … sramota … merskoča… nepošteńe … obšanost … ponos … pošpotańe, tetricitas … 2. merskoča, turpitudo … merskoča … gerdoba … nevļudnost; merskoča), J (s. v. informitas … nepriličnost … merskoča), X (s. v. foedus). Šesto znameńe iz koga spoznavamo merskoču, velikoču i odurnost … jesu kaštige. Habd ad 646. |
|
mrskogovor
|
m (sg. N merskogovor) bestidno, ružno, bludno govorenje. J (s. v. spurciloquium). |
|
mrskoosmešen
|
adj. (sg. N m. merskoosmešni) koji je podrugljiv, pakostan, sarkastičan. J (s. v. sarcasticus). |
|
mrskoprokšen
|
adj. (sg. N m. merskoprokšen) koji je obijestan, bezobrazan. X (s. v. peto). |
|
mrskosmešen
|
|
