| nadvoje | adv. na dva dijela, nadvoje; v. dvoje 7. B (s. v. bini … nadvoje razkoliti, bisulcilinqua … koi nadvoje raskoļen jezik ima ali koja, suffringo … podlamļujem … podtiram … na dvoje lamļem; razdeļeno … razdeļeno nadvoje … na troje), J (s. v. bifidatus … razkolen nadvoje … nadvoje rasečen, bisulcus … nadvoje razkolen … razdelen, bisulcus … nadvoje razkolen … razdelen, dehisco … raztajem se … pucam se … nadvoje se razhajam). Cirkvene bolte nadvoje razpučene [pripetilo se]. Mul šk 139. Ako se [pavuk] z škorpionom vu steklo postavi, pavuk … na dvoje ga pregrizne. Danica (1834) 63. |
| nadvornik | m (pl. N nadvorniki) viši dvoranin. Konjuhi i postelniki, ščitonosi, peharniki, nadvorniki i dvorniki, si su grofi, komorniki, slabi konjaniki, krepali na piki. Krl 59. |
| nadvoru | adv. v. vani, dvor 4. B (s. v. extrinsecus). |
| nadvoznik | m isto što nadveslarnik. B (s. v. celeusies), P (s. v. celeustes 988). |
| nadvreči | pf. fig. isto što naddati. I modri, ki se zderža iz zemelskih ili telovnih poželen, nadvreči ili naddati hoče sebe žitek. Vram post B, 70. |
| nadvumreti | pf. (pridj. akt. sg. m. nadvumerl, n. -o, f. -a) umrijeti nad čim. B (s. v. immortuus). |
| nadvusnica | f gornja usna. B (s. v. superlabium). |
| nadvzimańe | n gl. im. od nepotvrđenoga nadvzimati; uzimanje čega u većoj mjeri no što je potrebno. B (s. v. analepsis). |
| nadzemaļski | adj. natprirodan, nezemaljski, neobičan. Kak hoštiju zdigavle taj nadzemaljski bik. Krl 130. |
| nadzornik | m onaj koji nadzire koga ili što, nadzornik. Ja sem placinšpektor i nadzornik od mleka. Domj ker 27. |
