|
otpasańe
|
n (sg. N odpasańe) gl. im. od otpasati; skidanje pojasa. B (s. v. odpasańe). |
|
otpasati
|
pf. (prez. sg. 3. odpaše; pridj. pas. sg. N m. odpasan, A m. -i) otpasati.
1. skinuti pojas; usp. raspasati I. H (s. v. odpasan), B (s. v. discinctus … razpasan ali odpasan; odpasan). Ezelin … iz stolca vstane, pojas odpasani na vrat svoj priveže i Antonu sam sebe … kot jednoga psa na vužincu privezanoga poda. Gašp II, 756.
2. skinuti što s pojasa, s opasača (o sablji).Gospodar sabļu od ńega odpaše. Magd 88. Kad se tak boje, naj bu (odpaše si sabļu i dene ju na drugi stol). Odv isk 18. |
|
otpasti
|
pf. (inf. odpasti; prez. sg. 1. odpadnem, 3. -e, odpade; pridj. akt. sg. m. odpal, f. -a, pl. m. -i, f. -e; pril. prez. odpaduči; pril. perf. odpadši) otpasti.
1.
a. odvojiti se, izdvojiti se. Edomite jesu odpali od Židovov. Vram kron 9.
b. ostaviti, napustiti koga, što. Ti Gospodine, ki znaš serca vsa, pokaži nam koteroga si zmeğ oveju dveju obral … da prime mesto službe ove i apoštolstva od koteroga odpal jest Judaš Iškariot. Vram post B, 33 a. Kajti je Judaš Krištuša Ježuša izdal, morati je odtuda speļati da su i drugi apoštoli vkanļivi izdavci bili i od nebeskoga meštra svojega odpali? Verh 466.
2. napustiti što, prestati što obavljati, odustati od čega. Ne vekše nevoļe nego negda dobra pokušati, a potlam od ńega odpasti. Šim prod 389. Koi male … grehe za malo … derži, on prepasti hoče, odpade od pobožnosti … ter opade vu stališ vekivečnoga skvareńa. Mulih prod 206.
3.
a. odvojiti se. Ona beštia [žaba] ni hotela odpasti. Zagr IV, 78. Bradavka zesehne, odpadne i lahko zvračena je. Živinvrač 55.
b. otkinuti se, otpasti. Z jednum šibum ga je [D. Maria] po nogah vudrila, i taki su mu noge do onde odpale kud ga je vudrila. JBVP 73. On isti hip odpala mu je desna noga. Zagr IV, 373. Matiaš: … On [je] s tem boļe po ńem mlatil. Vuksan: Ah, je, je, ruka mu otpala. Brez mat 91.
4.
a. pasti; srušiti se, udariti o tlo. B (s. v. odpal). Hoču tak dugo čakati doklam zveršeno na mesto zrastu mi kreļuti da več ne odpadnem. Fuč 68.
b. spasti, spustiti se. I odpali su lanci z ńegveh ruk. Ev 236.
5. ispasti. Dete na tlo … iz vutrobe matere odpadši, niti stati, niti pojti … ne zna. Habd ad 119. Bolše je da je [kerletka] zdola pošibičana, ar lagje blato tičje odpadne zvan. Fink 8. Jajce kak od kokoši odpadne deni v jaki ocet, čez 24 vure … zvadi ter … octa … vu oko napustčaj … dok mrena prejde. Mikl izb 126.
6.
a. izgubiti; ostati bez čega. B (s. v. prior … koi pervo kaj popadne, nit mu v pravde ne odpadne). Neču da me več zove za sina, zdavńa od stališa odpal je mnuk sina. Neg se listor hoču za slugu brojiti i da budem očin, hoču kaj god biti. Jurj 126. Za jeden greh Šaul … od kraļevstva odpade. Citara 298.
b. stradati (o glavi).Malo fali, da mu ne odpala glava. Mal isp II, 30.
7. u svezama ~ od glave / od prave vere / od S. matere cirkve promijeniti (katoličku)vjeru. Ki su zarad … kalendara novoga od Rimske prave stare cirkve odstupili … od glave odpali, zato ne mogu ploda ili sada davati. Mul hr VIII a. Kak bi želel ja da bi vnogi … vzeli si konče za navuk reči nesrečnoga i vekoma prokletoga Martina Luteruša … koi odpaduči od S. matere cirkve … je sam sobum, akoprem prez nikakove hasni, govoril ove reči. Zagr IV, 13. Poglejte i onu našu angliansku zemļu koja se zvala negda sveto svetcev meğimorje a sada odpala je od prave vere. Krist blag II, 232.
8. izr. ~ (komu) kamen iz srca v. srce. |
|
otpasti se
|
pf. refl. (pridj. pas. sg. N m. odpasen) dovoljno se napasti. B (s. v. depastus … koń odpasen). |
|
otpašuvati
|
impf. (prez. sg. 1. odpašujem) impf. od pf. otpasati; skidati pojas ili što drugo vezano oko struka; usp. raspašuvati. H (s. v. odpašujem), B (s. v. discingo … razpašujem ali odpašujem), J (s. v. discingo …odpašujem ali razpašujem, recingo … odpašujem … razpašujem … odvežujem). |
|
otpečateńe
|
n (sg. N odpečateńe) gl. im. od otpečatiti; skidanje pečata s čega; otpečaćenje (o pismu i sl. ); usp. odbiližeńe, odzaznamenuvańe, otpirańe 1. c. B (s. v. resignatio), J (s. v. resignatio). |
|
otpečatiti
|
pf. (inf. odpečatiti; pridj. pas. sg. N m. odpečaten, f. odpečačena) skinuti pečat s čega, otvoriti što zapečaćeno, zatvoreno (o pismu i sl.).B (s. v. relino, resignatus). Kada bi zadńa odluka odpečačena i prečteta, vu sramu zeti ostali jesu. Horv kal-a (1821) 45. |
|
otpečatnik
|
m (sg. N m. odpečatnik) onaj koji skida pečat s čega, koji što otpečaćuje, otvara; usp. odbiližitel, odzaznamenitel, otpiravec. B (s. v. resignator), J (s. v. resignator). |
|
otpečatuvati
|
impf. (prez. sg. 1. odpečatujem, odpečačujem) impf. od pf. otpečatiti; skidati pečat s čega, otvarati što zapečaćeno, otpečaćivati; usp. odbiližuvati, odznamenuvati, raspečačuvati, raspečatuvati. B (s. v. resigno … odznamenujem … odpečačujem ali razpečačujem; odpečatujem). |
|
otpečiti
|
|
