Rječnik hrvatskoga kajkavskoga književnog jezika

pf. (pridj. akt. sg. m. shincal, n. -o; pridj. pas. sg. N m. shincan).
1. izgubiti snagu; iscrpiti, izmožditi. Puž, Muž, Birtaš … zaplakal se kak shincan vandrokaš. Krl 99.
2. izr. ~ (koga) na rovaš v. rovaš.

pf. (inf. zhitati; prez. sg. 3. zhita, pl. 3. -aju; pridj. akt. sg. m. shital, zhital, pl. -i; pridj. pas. sg. N n. zhitano, pl. N f. shitane).
1. 
a. baciti (što) iz kakva zatvorenog prostora, izbaciti van iz čega; usp. shititi 1. Moje patrone budu čisto shitane. Velikov 74. Rogoz mora se … van zhitati. Danica (1842) 98.
b. izbaciti (što) iz tijela. [Joram] vse pohištvo, tovarušice i dečicu pogubivši, z betegom dvah let obdan, zadńič je čreva iz sebe zhital. Gašp III, 193. Ovo isto vračtvo vsu nutrešńu hmajńicu ali od zdola … ali pak od zgora … po pļuvańu pomore izprazniti i vun zhitati. Lal vrač 110. fig. Znam čine tvoje … znam da ti niti mrzel niti topel jesi, hoču te anda početi iz vust mojeh zhitati. Krist blag II, 71.
2. baciti (što) u / na koga / što; izbacati, nabacati. Štimali su … da barku hote lagļu vučiniti ako ono v morje zhitaju kaj je ladju žmečalo. Habd ad 874. Vse bilo je vu morje zhitano. Rob I, 17. Kuliko smetja, kuliko kostih na ńega shital jesem! Brez al 39.
3. u svezi sim tam ~ isto što rashitati 1. Vse [on] zpregleda, sim tam zhita i zpreisče, a ne vidi kak smert strašno nas pritišče. Lovr pes 3.

impf. (prez. sg. 1. zhitavam) impf. od pf. shititi; zamahivanjem bacati (što), izbacivati, odbacivati. B (s. v.  zhitavam … 2. zhitavam … sim tam hiitam), X (s. v.  jacio … conjecto … skup zhitavam).

pf. (inf. zhititi, zhitit, shititi; prez. sg. 3. zhiti, pl. 3. zhite; aor. pl. 3. zhitiše; imp. pl. 1. zhitemo; pridj. akt. sg. m. zhitil, n. -o, f. -a, pl. m. shitili; pridj. pas. sg. N m. zhičen, shičen).
1. isto što shitati 1. a. Kot kraļevski verti … imaju vertlare ki … drače … van iz verta zhite, tak i v sveteh reddeh … jesu vertlari. Habd ad 1115. fig. Moj milostivni Gospodine bože, koga ne prestraši ov tresk iz neba zhičen. Habd ad 257.
2. 
a. pokretom baciti, izbaciti (koga / što) od sebe, odbaciti. Nesmo radi došli z tńum, vetri včiniše, i z prederte ladje ovde nas zhitiše. Jurj 107. Sebe smert zavdadu gda je ribič z vode zmakne i na breg zhiti. Habd ad 1138.
b. zamahivanjem, vitlanjem baciti (što), izbaciti. B (s. v.  zhitavam … vokol vijajuči zhititi meč).
c. strgnuti, otresti (što).B (s. v.  zhitavam … zhititi komu meč).
3. isto što ishititi 4. B (s. v.  jaculatus … zhitil … zhitila … zhitilo … strelil … koi ali koja je izhitel … strelil). Tak se vsegdar dva moraju meštriti okol … jedne strele, pervo nego ju zhite. Habd ad 235. Metemtoga vojska jedna drugu gleda, jedna proti druge puške zhitit ne da. Mal isp III, 26. Nabije [Robinzon] … pušku, poda mu ju v ruke govoreči da ju sam naj zhiti. Rob II, 183.
4. isto što odegnati I. B (s. v.  deturbo … zhititi … pretirati nekoga iz vsega imetka). Zaradi toga dokońavali su da ju z varaša zhite. Habd ad 979. Z turnom mesec bu zahičen, Mahmut bu z cirkve shičen. Popevke 200.
5. 
a. isto što obaliti 1. J (s. v.  indejectus … nezhičen … neobaļen).
b. svladati, pobijediti; odbiti. Oberstar horvatski … z … četami granaterov … nepriatela iz gore Kappelberg z samum skoro sabļum je zhitil. Prid kron 101.
6. isto što ishititi 2. fig. Sami sebe … skončavaju, doklam … dragoga boga jarem iz sebe zhite. Habd ad 279. Vlahi vu primorju horvatskom zhiti su jarem turski i suprot Turkom oružje zdignuli. Vitez raf 208. Gerčka zemļa … po peteroletnom taboru zhitila je turskoga jarma leto 1829. Krizm osm 295.
7. isto što ishititi 3. b. B (s. v.  namestnik 3. … namestnik ili ostanek vu očinstva i materinstva imetku … iz namestničtva zhičen, občina 5. … občina vojnička … iz občine zhititi). Lepota je … samoga k tomu Davida z milošče božje do vremena zhitila. Habd zerc 172. [Ńemu] je dana neomejašena moč … vse gorńe i dolńe oficire iz službe zhititi. Nov horv 138a.
8. odbaciti (što), prestati držati se čega u odnosu na prethodno stanje. B (s. v.  exspuo 2. … zhititi nevoļu iz sërca). Dok je vreme teškeh grehov zhiti breme. Fuč 428. Kul'ka je kužnost stareše slušat kad shiti tu dužnost. Henr 188. Jal i nazlob zhitemo. Horv kal-b (1832) 46. fig. Shitili su jarem zapovedih Boga, pustili se poleg poželeńa svoga. Brez jerem 148.
9. u svezama iz sebe shititi osloboditi se kakve unutrašnje, duševne boli; izbaciti iz sebe. [Žena] dokońala je sobum da neče več toga čemera na duše terpeti, nego da hoče … po svete spovedi iz sebe zhititi. Habd zerc 293; krivńu na drugoga zvrči / shititi v. krivńa.
10. izr. dušu ~ v. duša.

pf. (inf. zhladiti; pridj. pas. sg. A m. shlajenoga) isto što ohladiti I. 1. Ja napitek vsaki deržah za toploga, ako nesem v ledu imel shlajenoga. Jurj 22. [Dobro je] dve šake maleh gamilic … prekipeti, pokriti, zhladiti [i] precediti. Živinvrač 64.

n (sg. A zhlajeńe) gl. im. od shladiti; isto što rashlağeńe 1. Pusti iz persi zdenec tvoj rumeni na zhlajeńe prelejane kervi, kaplicu jednu ter ogań pogasi, grehe operi. Ščerb 18.

pf. (prez. sg. 1. zhlapim, 3. -i; pridj. akt. sg. m. zhlapilo; pridj. pas. sg. N n. zhlapļeno).
1. isto što ishlapeti 1. J (s. v.  evaporo … zhlapim … izhlapim … dim puščam). Niti seno, a još meńe deteļa ne sme se vu senikih mahom zmetati i zgńesti dok se ni spotilo i zhlapilo. Danica (1842) 93.
2. ispustiti paru, dah i slične plinovite sadržaje iz čega u okolinu. J (s. v.  exhalo … zhlapim … sapu puščam).
3. isto što ishlapeti 2. J (s. v.  vappa … zevrelica … zhlapļeno vino … zevrelo i netečno vino). [On] drugomu … v potreboče ne da, nego da mu ali kruh splesnive, ali vino zhlapi. Habd ad 900. Pokri lonca jako, da žganica ne zhlapi. Danica (1835) 41.

n (sg. N zhlapleńe, G -a, pl. N -a, G zhlapleń) usp. sapańe, slapeńe, slapleńe.
1. prelaženje iz tekućega u plinovito stanje, ishlapljivanje. J (s. v.  evaporatio … zhlapleńe). Z octom … ne … razbeļenu peč polevati, ar … škodļivo zhlapleńe i sumpor nastupi. Danica (1848) 128.
2. ispuštanje pare i sličnih sadržaja plinovioga stanja iz čega u okolinu. J (s. v.  exhalatio … zhlapleńe … sapańe … sapa … slap). [Ovce] ne smeju se vendar dugo vu hlevih zaperte deržati da namesto svojega lastovitoga zhlapleńa moreju vu se friški zrak potezati. Danica (1847) 146. Zrak se [germļavicom i vihrima] čisti od škodļiveh zhlapleń … da pako takva zhlapleńa, navlastito ako se prekoredno povnažaju, jesu ļudem i živini škodļiva. Danica (1847) 146.
3. isparivanjem, hlapljenjem izgubiti dio sadržaja i kvalitativna svojstva. Vsako jajce hlape i poti se i z tem se pokvari; koi ada ńe čuvati hoče, najmre vu zimu, ovo zhlapleńe preprečiti mora. St kol (1819) 176.

adj. (sg. N m. zhlapliv) koji ishlapljuje, ishlapiv; koji može ishlapljivati, koji je podložan ishlapljivanju. J (s. v.  evaporativus … zhlapliv).

impf. refl. (prez. sg. 3. zhlapļuje se) fig. gubiti na snazi, slabjeti. V komorice veruvani žitka pisec, Pavlin, Otec gvardijan i lisec, kaj se polehko z dana v dan zhlapļuje. Krl 27.