Rječnik hrvatskoga kajkavskoga književnog jezika

adj. (sg. L m. sklizavom) isto što sklizek 1. B (s. v.  vestigium … sled … trag … po sklizavom kameńu ne bilo moči sleda včiniti).

adj. (sg. N m. sklizek, skliski, f. skliske, L m. skliskom, skliskem, n. skliskom, f. skliskoj).
1. koji se skliže, sklizak, klizav; jako gladak; usp. gladek 4, glizek, puzek, puzliv 1, sklizav, sklizen, sklizliv, skļizek, skuzek 1, škalek, škalen. B (s. v.  labidus … sklizek … sklizek put, glacies … sklizek led … sklizati se po ledu … voziti se po ledu), J (s. v.  labidus … opadliv … sklizek … gde se lahko opade, lubricus … skuzek … škalen … sklizek … puzek … sklizliv … glizek … škalek … puzliv … gladek). Zatim [angel] zapeļa [trejtega tolvaja] na jeden strašno pogibelni most … preveč vuzek i zevsema jako sklizek. Fuč 66. Žrebe po zimi na skliskom putu ali na ledu opade. Živinvrač 44.
2. varljiv, prolazan; pogibeljan, zavodljiv, opasan, nezgodan. Budi nam Gospodine … u skliskom palica. Zrin tov 440. Put vu pekel grešnikov, je ni samo tmeči, nego i jako skliski. Švag I, 232. Bože otec! Daj mu srečno ti hoditi po'vom skliskom žitka putu k vekivečnosti. Lovr pes 7.
3. nestalan, nesiguran. Nad onem orsagom, gde vitezi glasni, na prestoļu skliskom gde kraļi prejasni glave su zgub'li. Henr 185 .

adj. (sg. G skliznoga) isto što sklizek. Ne bi li bilo moralo perveh sklizańe druge opazne i domišlive vučiniti, da bi se daleko bili deržali od tak skliznoga puta i stermoglavnoga mesta? Matak 469.

adj. isto što sklizek. J (s. v.  lubricus … skuzek … škalen … sklizek … puzek … sklizliv … glizek … škalek … puzliv … gladek).

adv. isto što sklisko. J (s. v.  lubrice … skusko … sklisko … sklizlivo … glisko … pusko … škalko).

adv. isto što sklisko. B (s. v.  lubrice … sklizļivo … sklisko … puzļivo).

f (sg. N sklizļivost) osobina onoga što je sklisko, skliskost. B (s. v.  laevitas … glatkoča … glatkost … 2. sklizļivost, lubricitas … sklizļivost).

pf. refl. (pridj. akt. sg. m. skliznul) pokliznuti se. I tak vsakoteri stalnu nogu svoju sudil i koračil na pečinu, skliznul se je i v morje utopil. Matak 469.

n (sg. N sklo) staklo. J (s. v.  vitrum … steklo … staklo … sklo … zaklo).

pf. (prez. sg. 3. sklobunkne) pasti uz pljusak, pljusnuti. Prez vsakoga nadaļe omuhavańa sklobunkne v nuter [vu vodu]. Rob II, 42.