Rječnik hrvatskoga kajkavskoga književnog jezika

n (sg. G skončanja) kraj, svršetak. Šesta doba ovoga sveta počine se od poroğenja Krištuševa Zveličitela i Mesiaša pravoga i deržij i bude do skončanja ovoga sveta. Vram kron 18.

n (sg. N skončańe, zkončańe, G -a, skončańa, L -u, I -em).
1. kraj, svršetak. B (s. v.  consummatio 3. … skončańe). Al je gdo čul takovo skončańe, z dveh hiž: jednoga spaseńe, a drugi pojde na večno skvareńe. Magd 34.
2. propast, uništenje, pokolj. H (s. v. ), B (s. v.  consumptio … potrošeńe … potrateńe … skončańe … gineńe libivoga ili mehkoga mesa, occasus … skončańe … porušeńe varaša, sitio … za skončańem čijem hlepeti; vojska 10. … vojska ili boj do skončańa), J (s. v.  abolitio … skončańe, annihilatio … skončańe, internecio … vseh hametom pomorjeńe … skončańe, ruina … podertińa … opad … vrušeńe … skončańe, strages … povaleńe … zatreńe … skončańe). Nazlobnost skončańa i jakim podava. Zrinski 163. Na skončańe škodliveh stvarih iliti zverja … zvan tlake tri dni lovinu deržati iliti vadasiti [kmeti] budu dužni. Urb 10. Skončańe neba i zemļe bilo bi samo zlo za stvorjeńe, ali greh je jedino zlo ono koje se istomu Stvoritelu zgoditi more. Verh 64. Sidkost ili tekoča … za zkončańe gusenic, mravcev i ostaleh kukcev. Danica (1839) 40.
3. pogubljenje, smrt. Oh, gde behu tvoji, smrt prokleta, meči, da na me skončańe nesi hotela doteči. Noč viğ 58. Bude vrag iskal dušu tvoju na pogubleńe kot Herodeš detešce Ježuša na skončańe. Zagr I, 58. Kam grešniki pobeči … odvsud nadojdu na serditost … pravičnoga suca Boga … vsigder stvorjeńa pripravna na potirańe i skončańe grešnika. Matak I, 5.
4. u svezi ~ sveta rlg. kraj, svršetak svijeta, smak svijeta. Red ježuvitanski … stal bude, kak se ufamo, meğ vnogemi ńegvemi nepriatelmi i pregoni, do skončańa sveta. Habd zerc 547. Ježuš … vas … dojde sudit na skončańu sveta. Gašp II, 1188. Ovak bude o skončańu sveta. Ev 190.

(se) pf. (inf. skončati, zkončati, zkončati se; prez. sg. 1. skončam se, 2. skončaš, 3. skonča, skonča se, zkonča, pl. 3. skončaju, zkončaju; imp. sg. 2. zkončaj, pl. 1. skončajmo, 2. zkončajte; pridj. akt. sg. m. skončal, skončal se, zkončal n. skončalo se, f. -a, pl. m. zkončali, zkončali se, f. skončale, skončale se; pridj. pas. sg. N m. skončan, zkončan, n. skončano, pl. N, m. zkončani, skončani, n. -a, A pl. f. zkončane; pril. prez. zkončajuč).
I. 
1. učiniti kraj (komu / čemu), uništiti, dokrajčiti, ubiti, usmrtiti. H (s. v.  skončan … expeditus, zkončan … zkončana … zkončano … annihilatus … deletus), B (s. v.  consumptus … potrošen … potraten … skončan od smerti … od kuge, decimo … vsakoga desetoga iz šeregov skončati, neco … skončati z čemerom, qui 3. … o da bi ga Bog skončal, sustollo 6. … skončal je mater;  skončan s uputom na zkončan, vmoritel … imenuje se vsaki on koi iz rodbine koga zkonča, zkončan 2. … zkončan človek po zgubleńu glave, zkončavam … zkončati z ogńem), J (s. v.  aboleo … dotergavam … dotergati … potiram … potreti … zkančam … zkončati). Velika je … hudoba oneh veščecev bila ki su onak nekrivičnoga kraļa zkončali. Habd ad 10. Kaj bu ako … divje zveri dojdu i ńega zkončaju? Rob 63. Da bi te strela vudrila [ali] kuga zkončala. Mul pos 753. Ovakvoga cucka skončati najboļše bude. Živinvrač 212.
2. uništiti, zatrti. Sveti šakrament … moguč je grehe zatrti i skončati. Bel prop 56. Po skrušenom sercu, zveršenom požaluvańu i po stalnom pobolšańu zkončaj, zbriši i ništarom včini grehe tvoje. Fuč 185. Kakti je bil Julianuš Cesar hotevši pri nas knige skončati ar je spoznaval da se navuk po knigah najboļe razglasi. Mul šk 3. Červa vu zubu zkončati: Kuhaj koreńe tarkuna … vu dobrom belom octu i vruče … vu vustah derži, večput premeńaj i červ van zpade. Mikl izb 131.
3. ukloniti. Šauluš … glavare pobuči … da se kerščeniki iz živleńa imaju skončati. Citara 417. Predi, nego betega znameńa i vračtva spišem, kak zroki betega skončati, ter beteg preprečiti se more, napervo donesel budem. Živinvrač 138.
4. poraziti, pobijediti. Sveti angeli koi ste suprotivne šerege večekrat pobili i zkončali, molete za nas. Mil vert 108. Hotejuči čredu ksaveriansku, kerščansku skončati … videči lice … s. Ksaveriuša … berže od kerščenikov jesu odvinuli, nego su bili na ńe navalili. Švag I, 25.
5. umrijeti, nestati. Gospone Bože … nesi me prepustil … prez pokore z ovoga sveta zkončati, kak si vnoge druge hudodelnike prepustil. Kraj 355. Teliči za kratko vreme po oteleńu dristavicu dobiju, koja, doklam tele ne skonča, prestati neče. Živinvrač 115.
6. doći kraj (komu/čemu), završiti. Hudo im se je i zkončati. Vram post B, 51. Štimali su ļudi da se v one ore svet zkončati mora, ali je ztala i v one ore batrivo pod križem Maria. Habd zerc 214.
7. u svezi samoga sebe ~ oduzeti si život. J (s. v.  abrumpo … samoga sebe zkončati … živļeńa mentuvati).
II. refl. ~ se;
1. oduzeti si život, ubiti se. B (s. v.  conscisco 2. … vumarjam … zkončati se … otrovom se zgubiti). Vu tom sem mišļeńu da se skončam ter več ne budem v trpļeńu. Noč viğ 58. Nekoji pisci svedočiju, da se je sam skončal. Krist žit I, 199.
2. uništiti, iskorijeniti. Oh, nesrečno mesto na kom sem [duša] ležala, da bi se skončalo, kada sem zaspala! Noč viğ 57. Ovakove hman otajnosti /coprije/ vu naših vremenah, hvala Višńemu, vre na tuliko skončala su se da lestor gdegde … jošče mesto najdeju. Lovr ker 75.
3. umrijeti. B (s. v.  zkončavam se … zkončati se od žalosti). Untergehen … zu Grunde gehen … zginuti … poginuti … zatreti se … zkončati se … konec vzeti. Krist anh 132. Onda prejde meč mojeh vojnikov čez tvoje boke … i več ne budeš dehnul, dok se z ńimi ne skončaš. Danica (1846) 64.
4. pobiti se međusobno. Ļudi … su se za jednoga psa posvadili, na oružje zezvali i zkončali. Mul pos 681.

n (sg. G skončavańa) gl. im. od skončavati; svršetak, kraj. Ovo ja z vami jesam vse dni do skončavańa sveta. Bel prop 46.

(se) (inf. skončavati, zkončavat, skončavati se; prez. sg. 1. skončavam, zkončavam, skončavam se, zkončavam se, 2. skončavaš se, 3. zkončava, skončava, skončava se, pl. 3. skončavaju, zkončavaju; pridj. akt. sg. m. skončaval se, f. skončavala, pl. m. zkončavali; ptc. prez. sg. L m. skončavajučem).
I. 
1. uništavati, upropaštavati (koga/što).H (s. v.   zkončavam),  B (s. v.  consumptor … potrošitel … koj vsa potraša … skončava kot ogeń, destruo … razmečem … raztepļem … pokvarujem … do temela … do niščeta razrušujem … skončavam … nekaj razmetati). Neki lotriši … u velike dvojnosti i serca i duše svoje boleznosti sami sebe fundaju i skončavaju. Habd ad 595. Gdo … bude mogel prebivati vu ogńu peklenskom vekoma žgučem i skončavajučem? Zagr I, 549. Betege najtverdokorneše … srečno pretiravaju i skončavaju. Lal vod 89.
2. ubijati. B (s. v.  deleo … pogubļujem … skončavam, sustollo … zkončavam … zatiram). I ona je strašna muka bila kum su Peržianci hudodelnike zkončavali. Habd ad 155.
3. slabiti, iscrpljivati. Proti zmešańu i boritve ku elementi meğ sobum vu človeku imaju i vu ńem naturalsku vlagu skončavaju imal [je Adam] sad dreva žitka. Habd ad 34. Kaj su one tak strašne vručine i peteče koje muče, žgu i zkončavaju tulike mlade ļudi? Zagr I, 33. fig. Ti li si, ma duša, ka z menum govoriš, ti li me trucaš … zakaj me skončavaš ter se z menum boriš. Noč viğ 48.
4. dolaziti do kraja, dovršavati se, završavati se; ginuti, nestajati; usp. skončavati II, 1. H (s. v.   skončava),  B (s. v.  consumo … skončavam … skančati se … ginuti … znebivati se od starosti i žalosti).
II. refl. ~ se;
1. isto što skončavati I, 4. B (s. v.  deficio 2. … vustajem … na meńe idem … ginem … nestajem … gubim se … zkončavam se … vehnem). Nisi tibižuča [sriča] … nit stalnost gibuča s kom sam se skončaval. Zrinski 55.
2. izjedati se, gristi se, uništavati se. Vse zmišļava [grešnik] proti onomu komu nenavidi, videči sreču ńegovu skončava se. Habd ad 682.
3. iscrpljivati se. Ne činiš dobro dugovańe, norem trudom se skončavaš. Habd zerc 97.

m (sg. N skončavec) isto što skončitel. B (s. v.  extinctor 2. … razrušitel … pokvaritel … skončavec), J (s. v.  abolitor … zateritel … zkončavec).

n (sg. G, skončeńa) svršetak, kraj. Tuliko jezer milionov detčice … je bilo od začetka i bude ih do skončeńa sveta. Habd zerc 401.

m (sg. N skončitel, zkončitel, G -a) uništavatelj, zatirač; usp. dotrgavecž, skončavec, zatritel. J (s. v.  abolitor … dotergavec … zateritel … zkončavec … zkončitel). Ovoga pako je se ognul skončitel i bojal se je pred tem. St kol 223. fig. Oni su od zkončitela bili zkončani i od kač pogubļeni … Ovde se smert imenuje zkončitel. Danica (1846) 72 i74.

f (pl. N zkončitelice) f. od m. skončitel; uništavateljica, zatiračica. Nastornice naroda človečanskoga i zkončitelice stvoreńa vsakoga … nisu li vekoma na to nareğene? Krizm osm 29.