Rječnik hrvatskoga kajkavskoga književnog jezika

n isto što napast 1. I pokehdob si bil Bogu prijeten, je bilo potrebno da te skužavańe zveğa. Krist žit II, 249.

n (sg. G zkvareńa, A -e) gl. im. od skvariti (se); isto što skvarjeńe 1. Nikaj ne tak … žalosno i zkvarjeńa vredno kak je ta ista čast gda se zlo i nemarno obnaša. Kraj 17.

n (sg. NA skvareńe, zkvareńe, G -a, skvareńa) gl. im. od skvariti (se).
1. isto što pokvareńe 1. a. H (s. v.  skvareńe … destructio), B (s. v.  zkvareńe … destructio).
2. isto što skvarjeńe 1. Ar je gdo čul takovo skončańe, z dveh hiž jednoga spaseńe, a drugi da pojde na večno skvareńe. Magd 34. [Sin Božji] nas odkupivši od pekla … iz serditosti Božje te vekvečnoga zkvareńa na milošču te vekivečno blaženstvo nebesko prenesel. Petret 246. Mali greh … dela puta na smertne grehe i skvareńe. Mulih prod 190. [Ježuša] predaše veliki popi i poglavniki naši na zkvareńe smerti i raspeše ńega. Evang 61. Ne daj na vu dvojnost opasti, na zkvareńe dojti! Citara 327. fig. To … su zapuščeneh ceste duš skvareńa. Brez jerem 153.

m isto što opsuditel. J (s. v.  condemnator … skvaritel … oškodnik … odsuditel). [On je bil] jednoga razbojnika milostiven zveličitel, a drugoga pravičen skvaritel. Mul pos 110. Tak mi je bajal ov odurni skvaritel. Lovr ad 130.

pf. (inf. skvariti, skvarit, zkvariti, zkvariti se, skvariti se; prez. sg. 1. zkvarim se, 3. -i, skvari, zkvari se, skvari se, pl. 3. -e, -e se, -iju se; imp. sg. 2. zkvari, pl. 2. zkvarete; pridj. akt. sg. m. skvaril, zkvaril, skvaril se, n. -o se, pl. m. -i, f. -e; pridj. pas. sg. N m. skvaren, -i, skvarjen, -i, zkvaren, zkvarjen, skvarjeno, n. zkvarjeno, f. skvarjena, skvarena, G m. zkvarjenoga, f. zkvarene, I f. zkvarjenum, pl. N m. skvareni, skvarjeni, zkvarjeni, A m. -e).
I. 
1. isto što pokvariti I. 1. b. H (s. v.   skvariti),  B (s. v.  corruptus … pohabļen … zhabļen … pokvarjen … zkvarjen … sperhńen … ztuhten … rasipan, incorruptus … nezhabļen … nepohabļen … neskvarjen … nepokvarjen … nerasipan … nevražen … nesperhel … nestuhtenel; habļiv … habļiva … habļivo … kaj se more zkvariti … rasipati i na nikaj dojti, zkvaren, zkvarujem … zkvariti delo). [Človeče] ti berže pogrebiči … lice skvare. Magd 70. [Stari zrak] vračtva betežnikova … više puti zkvari, nehasnovita vučini i betežniku smert berže doprinese. Lal vrač 44. Zkvarjeni puti, vreme je zločesto, teško voze štuke. Turci vsako mesto obsečeno derže. Mal isp I, 9. Predslobode … i zkvarjenum pečatjum vaļaju, samo da se znameńa od ńe viğevaju. Domin 67.
2. učiniti da (tko / što) izgubi pozitivna obilježja / osobine, iskvariti, izopačiti. Zato je me nekimi pravdaši i peruši neki hudi skvarjeni običaj zešel. Perg 176. Pravice ne zkvari zlem jezikom te hudem ogovorom pošteńa ļuckoga ne vrazi. Petret 224. Mladost mu skvaril kraļice je navuk, zapletki ńega zaplela kakt' pavuk. Henr 196. Ako zpoved je prez falinge, zveliči nas, ako ima neg jednu falingu, skvari nas. Mulih prod 24. Ne laži, pravice ne zkvari! Citara 302. fig. Daj da svet Božje ļubavi ogeń žari, greh duše da ne skvari. Mil vert 144.
3. osuditi, presuditi; okriviti, prokleti. H (s. v.  skvarjen … skvarjena … skvarjeno … damnatus), B (s. v.  damnatus … dosuğen ali osuğen … proklet … zkvarjen … na smert osuğen … osuğen pod meč; zkvarjen … damnatus … naveke zkvarjen). Šinodon ali spravišče antiokinsko, kotero navči i presveti nauk od Sina Božjega, i Pavla Šamotena zkvari i poveda biti heretnikom. Vram kron 23. [Ježuš] na smert skvarjen be. Vram post A, 91a. Koteri su veru prekeršili … ili su za kakov grieh skvarjeni. Perg 103. Bog … je nebeske anğele za samo jedno gizdavo mišleńe vu vrage preobernul i naveke zkvaril. Petret 278. Božje ruke serda … nevernike … skvari na veke. Magd 29. [Moj Ježuš] da bi ti ne htel mene grešnika skvariti, kervjum tvojum platil si za me otcu Bogu. Habd zerc 62. Tretja [je] stran [angelov] po grehu gizdosti vu vekivečni ogeń porińena i na vse veke skvarena … skvareni duhi … zovu se vragi. Mul šk 33. G. Kristuš veli … ne skvarete i ne budete skvareni. Mul šk 262.
II. refl. ~ se
1. isto što pokvariti II. 3. Kaštigujem telo moje i na službu je podgańam da se mozibiti i ja sam ne zkvarim ki drugem prodekujem. Petret 274. More li se papa skvariti? More, kakti drugi človek, ako ne žive poleg svoje dužnosti. Mul pos 284. Ako ti i živel budeš čedno … vendar se moreš skvarit. Henr 64. [Vnoge dušice] se nigdar ne bi bile skvarile da bi takoveh prokleteh razgovorov ne bile čule. Zagr I, 108. Zkvari se pako človek, tak nesreča ova stigne samoga ńega. Verh 7. Ako anda jesu nekoji … koji se zkvariju, tomu bog nije kriv. Danica (1843) 8.
2. isto što pokvariti II. 2. [Kmeti] na krčmareńe zkvarjenoga vina, žganice ali drugoga napitka po lagveh … siliti se ne mogu. Urb 20. Zkvarjeno meso … ribe, glive … ne smeju se betežniku dati. Kolera 2, 7. Vi jeste sol zemļe; ako se sol skvari, z čem se bude solilo? Ev 254.

impf. od pf. skvariti (se); iskazivati negativan stav prema komu / čemu, osuđivati; usp. skvarjati, skvarjuvati 1. [Farižeuši] vunešnim kipom v gosti k sebe zvali bili jesu ne da bi čest lubeznosti zkazuvali, nego merkaju … odkod bi tožiti, skvarivati i ogovarjati mogli. Vram post A, 213.

impf. (inf. zkvarjati; ptc. prez. sg. G f. skvarjajuče, I f. -um) impf. od pf. skvariti (se).
1. isto što skvarivati. Najte suditi i ne budete osuğeni; najte zkvarjati i ne budete zkvarjeni. Evang 120.
2. u svezi skvarjajuča stranka v. stranka.

n (sg. A zkvarjejne) gl. im. od skvariti (se); isto što skvarjeńe 1. Anda ali vsih i vsakoga greha voļu i ļubav odhititi i oduriti ali nas na zkvarjejne odlučiti moramo. Mulih prod 52.

n (sg. G skvarjejńa) gl. im. od skvariti (se); isto što skvarjeńe 1. Govorim vam koi hodite i bludite vu tmice bolvanstva, po putu skvarjejńa vekovečnoga, da ako budete od mene reč Božju poslušali … nečete zabluditi. Švag I, 8.

adv. isto što pohabļeno. J (s. v.  corruptè … pohableno … skvarjeno).