Rječnik hrvatskoga kajkavskoga književnog jezika

f (sg. N samoča, G -e, D -e, A -u, L -e, -i, I -um, pl. A -e, L -ah) usp. pustost, sama, samočnost, samoživnost.
1. samotno življenje, život u osami, samoća; stanje osamljenosti, osama, samoća. B (s. v.  singularis 3. … samočen človek … samoču ļubeči, solitudo … samoča … pustoča, umbratilis … od samoče bledeti;  samoča), J (s. v.  solitudo … samoča … samoživnost … pustost), P (s. v.  solitudo … samoča … samoče … puščina 47), X (s. v.  solus … solitudo … samoča). Prez vsakoga ufańa ikada iz ove samoče osloboditi se … dneve živleńa mojega ovde sprevoditi budem moral. Rob I, 75. Nesrečni … ti moraš … bojati se pred samočum i stiskum skozneh nočih. Krist blag II, 299. fig. Naj ti ne bu teška v grobeku samoča. Št noč 15.
2. način duhovnoga života u redovničkoj ili samostanskoj zajednici; duševni mir. J (s. v.  monachus … samočnik … redovnik vu samoči ali puščini živuči). Bogu mojemu vu čistoči i samoči služiti jedini bude načina živleńa mojega. Brez al 4. Zakaj su tulika velika gospoda … po kloštrih ali samočah vu pokorah žitek svoj sprevodili? Verh 18.
3. u svezama na samoče a) isto što nasamom 1. Žene … ako hočete serca nihova … genuti … morate nih [vaše muže] na samoče opominati i karati, a ne pred družinum. Zagr IV, 118; b) na pustome, osamljenome mjestu. Kapitan Mondl … z dvemi svojemi kompaniami na samoče obsterti [jesu] posečeni. Mal isp I, 13; c) na samotnome mjestu, u osami. [Gospon je] od stola odišel i na samoče žuhko plakati počel. Matak I, 336; othajati na samoču stat isto što odseļuvati se. B (s. v.  semigro … odselujem se … odhajam na samoču stat).

adj. (sg. N m. samočen, samočni, n. -o, f. -a, G m. n. -oga, f. -e, D f. -oj, A n. -o, L n. -om, -em, I f. -um, pl. I m. -emi) usp. samobiten, samoten, samoživuč.
1. koji je potpuno sam; koji je sasvim osamljen, usamljen; koji živi sam. B (s. v.  seorsus … samočni … samočna … samočno, singularis 3. … samočen človek … samoču ļubeči, solitarius … sam … samočen … samoten … samoživuči … samočni človek), J (s. v.  solitarius … samočni … samoživec … nasamom živuči), X (s. v.  solitarius … samočni). Stiraj vsa svetska i vsu zleh nagneń halabuku: sedi kakti samočen vrebec na krovu i premišļavaj pregreške tvoje vu žuhkoči duše tvoje. Kempiš 255. Poručil [je] samočnoj tovarušici da mu ona sama … ove peneze … donesti mora. Danica (1840) 85. fig. Zarad pomenkańa slovarnic … ali su pisma potepana ali gde med samočnemi zidmi ali vu škrińah perhneju. Mikl izb 67.
2. koji je odvojen (od koga / čega), samotan, osamljen, na osami. B (s. v.  privatus 3. … samočen … samobitni … tih … samočni i mirni žitek). Kušaj jednoga samo dneva vu samočnom kakvom mestu čisto sam sprevodti! Rob I, 242. Hodi z menum, ja ti pokažem prebivališče moje, i akoprem takaj samočno, ali priličneše vendar kak ovo. Zriń 87. fig. [Rozika] još i vezda nekoji samočni nadvečer pohağa mertveh pokopališče. Lovr zap 24.
3. isto što čist¹2. Zevrelica ni nikaj drugo nego kada drožğene se stranke zdigńene zmešaju z vinom i gńiti počmeju, zato vu vručeh pevnicah najlehkeše se naredi ter vu vinu vodenastom predi kak samočnem kajti vručina ovakove strane berže razmetče. Danica (1836) 41.

num v. samočetrt.

num (sg. N m. samočetert, f. -a) jedan ili svaki u skupu ili skupini od četiri elementa ili člana, jedan i još tri; usp. samoštrt. B (s. v.  quaternus … samočetert … samošterta jezera). Magdalena [je] došla k ńegove žene jenkrat samotretja, drugoč samočeterta. Starine 25, 257.

f od m. samočnik; isto što opatica 1. J (s. v.  monastria … samočnica … redovna gospa … opatica).

adj. koji se odnosi na samočnik; isto što klošterski¹1. J (s. v.  monasterialis … samočnički … samostanovni … klošterski).

m (sg. N samočnik, pl. G -ov) isto što puščenik. J (s. v.  monachus … samočnik … redovnik vu samoči ali puščini živuči, monasterium … samočnikov stańe … vu puščini nasamom prebivališče … klošter).

adv. od adj. samočen.
1. isto što nasamom 1. [Redovniki] redko shajaju, samočno živu, siromaški se hrane … vnogo delaju. Kempiš 54. Samočno, kakti god putnik, putuvati mora koi k ovom mestu dospeti hoče. Lovr ad 13.
2. isto što nasamom 2. a. Ovak sem dneve moje samočno zpreputuval. Lovr zap 21. Kakti mladenec je doma … čisto samočno živel. Krist žit I, 107.

f isto što samoča 2. V … klošter srakarov jedino hlepi, tam … puščina, samočnost živleńa … belota oprave … jedino … vesele ga. Vrač bern 6.

n (sg. G samočuteńa) osjećaj osobne spoznaje (koga / čega) u odnosu na koga / što; usp. svojspoznańe. Koj bi ova z merzlem serdcem podnesti mogel, ja bi ga deržal za človeka koji niti serdca niti kervi niti samočuteńa (svojspoznańa) nema. Kruh 2, 43.